Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
V nedeljo se je v Planici končala še ena sezona svetovnega pokala v smučarskih skokih. Slovenci si jo bomo zapomnili po številnih uspehih Domna in Nike Prevc, ki sta spisala bratsko-sestrsko pravljico. Še šesto leto zapored je tekme uspešno vodil Italijan Sandro Pertile, ki vam ga tokrat predstavljamo v drugačni, nekoliko bolj osebni luči.
Sezona 2025/26 je še šesta po vrsti, ko je na čelu skakalnih tekem svetovnega pokala Sandro Pertile. Potem ko je to vlogo po slovesu Walterja Hoferja sprva prevzel na moških preizkušnjah, je, kjer so prizorišča združena z ženskimi tekmami, prevzel tudi vodenje teh.
57-letni Italijan, doma iz Predazza, kjer smo februarja spremljali olimpijske boje, je kljub natrpanemu urniku zelo dostopen in vedno na voljo za pogovore z mediji. To priložnost smo ob planiškem prazniku pod Poncami znova izkoristili.
A če smo se v minulih letih pogovarjali predvsem o težavah smučarskih skokov in njegovi viziji za prihodnost tega športa, vam tokrat očeta dveh hčerk predstavljamo v intervjuju z nekoliko osebno noto. Koliko dni preživi od doma? Kako to sprejema njegova družina? Kako se sooča s kritikami na svoj račun? Koliko časa se še vidi na svojem položaju? Seveda pa ni šlo brez omembe družine Prevc, ki sta jo letos v najlepši možni luči v svetu zastopala zmagovalca svetovnega pokala Domen in Nika Prevc.
Intervju: Sandro Pertile
Za vami je zelo dolga in naporna sezona s skoraj združenim koledarjem ženskih in moških tekem. Kako utrujeni ste ob zaključku dolge zime?
Sam niti točno ne vem, kaj pomeni biti utrujen (smeh). Morda bom utrujen v začetku tedna (pogovarjali smo se v soboto, op. p.), ko bo sezone konec in se bom lahko malce sprostil. Smo profesionalci, v vsaki sezoni se naučimo paziti na raven energije. V zadnjih tednih v Oslu, Vikersundu in Planici je bilo kar nekaj vremenskih izzivov, a nam je vse skupaj uspelo izpeljati. Vse bolj in bolj sem sproščen in zadovoljen, da je za nami uspešna sezona.
Je bila to najbolj zahtevna od vseh šestih, odkar ste na čelu smučarskih skokov?
Najbolj naporno obdobje je bilo poletje. V vseh teh šestih letih. Po lanskem škandalu v Trondheimu smo morali na novo pridobiti zaupanje navijačev in vseh ljubiteljev smučarskih skokov. V to smo morali vložiti veliko truda in energije, a z doseženim sem zelo zadovoljen. Naredili smo prave korake tudi v sami strukturi, posodobljena kontrola opreme deluje, tudi ekipe sodelujejo. To je zelo pomembno. Od začetka zimske sezone se počutim vse bolje, zdaj pa smo pri koncu. Res sem vesel, kaj nam je uspelo.
Po lanski sezoni je bilo kar nekaj novosti pri pravilih in opremi, še večje pa je ustavilo razmišljanje, da počakajmo zimo z olimpijskimi igrami. Kaj lahko pričakujemo na spomladanskih sestankih?
Ko se pogovarjamo o opremi, smo se zagotovo naučili veliko novega. Še nekoliko moramo izboljšati celotno proceduro in jo prilagoditi naučenemu. Še naprej bomo stremeli k združenju moškega in ženskega koledarja, to je za nas velika prioriteta. Na tem področju si želimo še bolj strnjenega programa, da bi moško in žensko tekmo v istem dnevu videli nekje v štirih ali petih urah, kar bo dobrodošlo tudi za navijače na prizoriščih. Ob vsem naštetem pa želimo narediti skoke še bolj profesionalne, naša naloga je, da jih razvijamo v smeri še večje atraktivnosti.
Vseeno je bilo v sezoni veliko diskvalifikacij, tudi nekaj dilem glede tega. Menite, da se vse skupaj premika v pravo smer?
Iskreno, nad številom diskvalifikacij v sezoni nisem presenečen. Da pojasnim: številka diskvalifikacij je zelo podobna lanski, a število opravljenih kontrol je bilo kar petkrat večje. Če pogledate odstotke, vam bo hitro jasno, da je sistem bolj učinkovit. V sezoni smo videli več kot 60 rumenih kartonov, toda večje je bilo tudi število tekem oziroma skokov. Zato sem povsem prepričan, da gremo v pravo smer, drugo leto zato pričakujem še manj težav na tem področju.
Omenili ste združevanje koledarja – letos smo prvič videli ženske leteti tudi v Planici. In že prvi dan smo videli nov svetovni rekord Nike Prevc pri 242,5 metra.
Živimo v svetu, kjer so pravice in enakopravnost žensk zelo pomembna tematika. V smislu dolgoročnega razvoja ženskih skokov smo v zadnjih letih naredili velike korake naprej. To so pokazali že petkovi poleti žensk, ko smo videli nov svetovni rekord. Verjamemo, da lahko skakalna skupnost s takšnim pristopom samo pridobi.
Za (globalno) priljubljenost skokov je zelo pomembna tudi družinska zgodba, ki jo po Petru in Cenetu nadaljujeta Domen in Nika. Verjetno bi si težko želeli boljšega oglasa za vaš šport.
To je res neverjetna zgodba. V petek, ko smo imeli večerjo z organizacijskim odborom, sem Petru Prevcu (predsedniku OK, op. p.) dejal, da morajo družino Prevc preučiti znanstveniki (smeh). Res je fantastično, kaj je uspelo vsem štirim. Brat in sestra z velikim kristalnim globusom v isti sezoni … Pa še to, kar je prej uspelo Petru in Cenetu. Ta zgodba je le eden izmed razlogov, da so skoki izjemen šport.
Če se spet dotakneva vaših šestih let na položaju direktorja skakalnih tekem: kakšen vtis ste po svojem mnenju v tem času pustili pri tekmovalnih ekipah in navijačih?
Zelo zanimivo vprašanje, o tem bi se lahko pogovarjala več ur (smeh). A bom vse skupaj strnil v nekaj glavnih točk. Dejstvo je, da so bili čevlji mojega predhodnika Walterja Hoferja zelo veliki. Ta šport je uspešno vodil 30 let. Zato so me vsi gledali z velikimi očmi, česa sem sposoben. A prva sezona je bila zaznamovana s koronavirusom, ki je za vedno spremenil pogled na svet. Čez noč smo ostali brez navijačev ob skakalnicah, za nas pa so ključni, saj nismo komercialni šport. V tisti sezoni smo začeli veliko dela posvečati televizijski produkciji, začelo se je uporabljati drone za posebne posnetke.
Zelo ponosen sem tudi na to, da so se skoki kot šport srednje Evrope in Skandinavije vrnili v Združene države Amerike. Na koledarju je ostala Japonska, pred vojno z Ukrajino so bili zraven tudi Rusi. V Lake Placid smo se vrnili po 43 letih. Vrnitev v ZDA je bil dolg proces, zdaj pa želimo to še nadgraditi s prenovo skakalnic v Copper Peaku.
Ob tem ženske vse pogosteje namesto na srednjih tekmujejo na velikih skakalnicah, pred leti so dobile priložnost še v poletih. Prav zdaj pa primerjamo olimpijske igre Peking 2022 in Milano-Cortina 2026. Čeprav smo bili v primerjavi s štirimi leti primorani zmanjšati kvote v moški konkurenci, smo z drugačnim formatom ekipne tekme povečali število nastopajočih držav. Na ta način želimo navduševati otroke v čim bolj globalnem spektru, da se odločijo za naš šport. Skoki so zaradi plastične podlage v toplejših mesecih zelo fleksibilni. Nismo odvisni od snega, kar moramo izkoristiti kot našo prednost.
Kot direktor tekem ste glavna tarča kritik, ko gre kaj narobe. Kako se soočate s tem?
Tega se navadiš. Če se ne bi, tega dela ne bi mogel opravljati. Vedno pa nastopam na zelo miren način, saj je to najboljša pot pri iskanju rešitev. Če komuniciramo, bomo zagotovo našli rešitev. Sam niti v osebnem življenju ne maram agresivnega tona pogovora, saj tega ne potrebujemo. Pogovarjamo se o športu. Obenem pa je jasno, da se napake dogajajo – s strani tekmovalcev, trenerjev, uradnikov FIS … Sem prva oseba, ki se opraviči, če naredim napako. Ton komunikacije pa je zame ključen – mora biti vljudno. Sprejemam čustvene odzive, a meje obstajajo. A kot sem dejal, na svojem položaju sem vajen tudi negativnih odzivov, sploh na družbenih omrežjih.
Verjetno ste tudi zaradi želje po zdravi komunikaciji zelo dostopni za medije in novinarska vprašanja, česar v drugih športih nismo vajeni.
Vedno zagovarjam dialog in izmenjavo mnenj. Tudi če o nečem misliva popolnoma nasprotno, je pomembno, da se pogovarjamo in razumemo stališče sogovornika. Dobra komunikacija z mediji je pomembna, saj ste novinarji tisti, ki ljudem pojasnite, da gre na koncu koncev za šport. In ta mora biti užitek tudi za spremljevalce. Sploh, če malo pogledamo po svetu, ko ljudje bežijo pred bombami in nimajo kaj zajesti, mi pa bi se kregali zaradi skokov … To nima smisla.
Omenili ste osebno življenje. Koliko dni na leto ste odsotni od doma?
Trenutno sem nekje pri številki 180 dni na leto, torej približno pol leta me ni doma. Ko pa sem, je velikokrat tudi kakšen dan, ko delam od pete ure zjutraj do polnoči. A se ne pritožujem, to je del mojega poklica. Če tega ne bi bil pripravljen sprejeti, bi položaj prepustil nekomu drugemu. A zaenkrat res obožujem svoje delo.
Kako se z vašo odsotnostjo sooča vaša družina?
Zelo dobro. Na tem mestu se moram zahvaliti ženi in obema hčerkama, res so zelo razumevajoče. Brez njih tega ne bi mogel opravljati. Hčerki sta vajeni, da me ni veliko doma. Toda njihova podpora je zelo pomembna, pomirjajo me. Včasih domov prinesem tudi kakšne službene zadeve, kar ni pošteno, a to je del življenja pri vseh.
Koliko časa pa se še vidite na tem položaju? Če o tem sploh razmišljate?
Zelo pomembno pri tem je, da želim delati v okolju, kjer ljudje želijo sodelovati z mano. Nisem nekdo, ki bi vztrajal, če okolica ni zadovoljna z mano. To se mi je v preteklosti nekajkrat zgodilo in tisto službo sem zapustil. Dokler bo skakalni svet deloval kot sistem, ki želi ta šport razvijati, bom zraven. Vse bolj sem izkušen, to mi pomaga. A seveda se zavedam, da bo nekoč prišel dan, ko bom zapustil ta položaj. Na splošno pa menim, da ko enkrat čutiš, da si dosegel svojo vizijo, je čas, da odideš. Trenutno pa sem še poln energije in motivacije za nadaljnje delo.
Med našim pogovorom na olimpijskih igrah v vašem domačem Predazzu ste omenili, da ste tudi sami skakali na tamkajšnjih manjših skakalnicah. Kako daleč ste prišli kot tekmovalec in kako vas je pot potem odnesla na drugo stran – med skakalne funkcionarje?
Pri 16 letih sem na skakalnici v Trbižu doživel grd padec, ko sem se 70 metrov kotalil po hrbtišču. Čeprav sem jo na veliko srečo odnesel brez poškodb, se je v tistem trenutku nekaj spremenilo v moji glavi. Tisto sezono sem še dokončal, potem pa sem aktivnemu skakanju pomahal v slovo. Že naslednje poletje sem se pridružil organizacijskemu komiteju v Predazzu, kjer sem deloval 20 let. Obenem se mi je ponudila priložnost na položaju tehničnega delegata v svetovnem pokalu, kjer sem zaradi zgodnjega začetka še vedno med rekorderji po številu obiskanih tekem.
Ko se je FIS odločila, da po slovesu Walterja Hoferja prevzamem njegov položaj, me je to kar malce presenetilo. Bil sem eden od treh ali štirih kandidatov za direktorja tekem. Walter mi je nudil veliko podpore v njegovi zadnji sezoni, ko sem mu že pomagal. Potem pa sem se dela učil iz dneva v dan, pri čemer so mi pomagale izkušnje s številnih položajev. Med drugim sem bil zaposlen v marketingu, nekaj časa sem bil tudi športni direktor italijanskih skakalcev. Danes lahko na vsako odločitev pogledam z različnih zornih kotov in vidim posledice za vse vpletene. Poleg odnosa s tekmovalci se mi zdi ključen še odnos z organizacijskimi komiteji. Samo ko ugodimo obema stranema, so zadovoljni tudi navijači.
Je dejstvo, da prihajate iz Italije, ki v skokih ne spada med največje narode, za vas prednost? Težko bi vam kdo očital, da ste pri kakršnikoli odločitvi pristranski.
To drži, ampak takšnega položaja ne dobiš samo na podlagi državljanstva, v mojem primeru italijanskega. V svetu FIS so ključni pretekli in trenutni dosežki. Lahko ponovim, da nisem bil edini kandidat, prav zato sem še dodatno ponosen. Posledica pa je, da v svoje delo vlagam toliko energije in motivacije. In da ničesar v skokih ne spremljam z “nacionalnimi očali”. Vedno stremim k odločitvam, ki so dobre za naš šport v celostni podobi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje